Na nekem abrahamu, na katerega nas je povabila prijateljica, so bili tudi trije vipavski glasbeniki s hudomušnim imenom Ne joči, pevec. Velikokrat in menda tudi uradno se sicer ime tria piše brez vejice, a pravilno bi bilo z vejico.
Trojka me je spet navdušila. Zveneče troglasje ob kitari, harmoniki in bobnu je po mojem skromnem mnenju bilo še veliko boljše kot pred dvema letoma, ko sem jih poslušal na neki barki na nekem drugem abrahamu. Nalezljivi nasmešek kitarista Andraža Žvoklja in skrivnostno muzanje harmonikaša Erika Ježa je samo dopolnjevalo sproščenost in veselo atmosfero.
Lepo jih je opazovati, kako vidno uživajo v glasbi in muzicirajo. Mestoma pa z izvedbami celo prekosijo izvirnike veliko bolj uveljavljenih muzikantov. Zato, Vid Vižintin, Erik Jež in Andraž Žvokelj, klobuk dol.
Abrahamki pa sta zapeli še dve znani glasbeni imeni. Ne bi rekel zvezdi, ob vsem spoštovanju do kakovosti, a za slovenske razmere se mi to zdi vendarle pretirana beseda.
Pop pevka Nina Pušlar in baritonist Matjaž Robavs sta bila odlična. Slednji me je navdušil ravno par dni nazaj na prireditvi Domovina praznuje, a v duetu je izpadel, vsaj meni osebno, še bolje. Zapela sta dve pesmi iz muzikala Cvetje v jeseni, za katerega mi je še danes tako zelo žal, da ga nisem šel gledat. Duo, menda kar na hitro dogovorjen, je pod visokimi krošnjami ob šumenju Dragonje, kakopak, vse razvnel. Tudi ganil, saj je bila skladba Nine Pušlar Malo, malo povezana z osebno in žalostno zgodbo družinice na praznovanju.
Za pokušino pa nekaj taktov: KLIK
